Sladkorno bolezen velikokrat podcenjujemo

Dr. Marija Pfeifer je profesorica interne medicine in endokrinologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ter zaposlena tudi v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Med drugim se teoretično in praktično ukvarja z vplivom življenjskega sloga, predvsem telesne neaktivnosti in aktivnosti, na presnovo in presnovne motnje. Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša kronična presnovna bolezen v Sloveniji, ima jo okoli 7 odstotkov prebivalcev. Njena razširjenost še vedno narašča, tako v svetu kot pri nas. Zato je pomembno vedeti, da sladkorno bolezen lahko preprečujemo ali upočasnimo njen razvoj z zdravim življenjskim slogom.

Je sladkorna bolezen tipa 2 res bolezen debelih, kot je še vedno pogosto splošno prepričanje ljudi?

Vsak debel človek ne bo dobil sladkorne bolezni, je pa zagotovo v takšnem primeru večja verjetnost, da se bolezen razvije. Kar 95 odstotkov diabetikov tipa 2, ki je najpogostejši med sladkornimi bolniki, je namreč debelih. Na pojav bolezni vplivata dedna nagnjenost, ki ni monogenska, torej za njo ni odgovoren samo en gen, ampak več genov, in negativen vpliv okolja. Običajno gre za interakcijo, sodelovanje obeh dejavnikov tveganja.

Genetika za porast sladkorne bolezni ima korenine tudi v razvoju človeštva?

Res je. Včasih so nam neki geni, ki jih lahko imenujemo »škrti« geni, pomagali preživeti dolgo obdobje lakote. Takrat so namreč tisti ljudje, ki so imeli razvito odpornost proti inzulinu, v obdobju, ko so imeli obilico hrane, nakopičili zadosti maščobe, si naredili zaloge in potem na račun teh zalog maščob preživeli obdobja pomanjkanja hrane. Tisti vitki, ki jim zalog ni uspelo nakopičiti, ker so vse sproti porabili, pa so v dolgih obdobjih lakote umirali. In tako je skozi tisočletja počasi potekala naravna selekcija in izbirala gene, ki so nam omogočali preživetje.

In ti isti geni nam zdaj škodujejo.

Geni, ki so včasih omogočali preživetje, so zdaj za nas slabi, ker nam povzročajo nagnjenost k debelosti in posledično povečujejo tveganje za bolezni, ki so z njo povezane. Ena od njih je tudi diabetes tipa 2. Če je človek debel, namreč potrebuje več inzulina, in če potrebuje več inzulina, se prej izčrpajo beta celice v trebušni slinavki, ki inzulin izločajo. Zato debelost povečuje tveganje za sladkorno bolezen. Čeprav zdaj novejše študije dokazujejo tudi, da bolezen ni odvisna samo od odpornosti proti inzulinu, ampak tudi od kakovosti samih beta celic. Ugotavljajo namreč, da ima človek lahko zelo dobre beta celice, ki zdržijo velike obremenitve, lahko pa imajo celice že same po sebi napakice, se hitro okvarijo in propadejo ter so zaradi tega veliko bolj občutljive za škodljive zunanje vplive.

Ti pa so?

Dva sta najpomembnejša: telesna nedejavnost in nezdrava prehrana, kar na primer pomeni uživanje velikih količin hrane naenkrat in poseganje po nezdravi, mastni in sladki hrani, kar zelo poveča tveganje za razvoj bolezni. Pa seveda uživanje »fast food« hrane, ko se v istem olju cvre 10.000 porcij pomfrija, hamburgerjev. To je strup za telo!

Kakšna prehrana je torej najustreznejša za preprečitev sladkorne bolezni?

Zdrava (smeh). Ne premastna hrana, takšna, ki vsebuje veliko vlaknin, veliko sadja in zelenjave, malo sladkorjev. Najbolj zdrava je mediteranska kuhinja. To ne pomeni, da jemo pice, ampak veliko zelenjave, sadja, rib, torej hrane z nizkim glikemičnim indeksom, ob kateri koncentracija sladkorja v krvi ne poraste hitro.

Kakšna pa je vloga gibanja? Zakaj je rekreacija tako učinkovita pri diabetesu?

Ko s telesno aktivnostjo aktiviramo mišice, te začnejo izločati neke proteine, miokine, ki ugodno vplivajo na presnovo. Te snovi zmanjšujejo odpornost proti inzulinu in ob dovolj intenzivni telesni vadbi ta učinek traja zagotovo 48, lahko pa tudi do 72 ur. Ker s telesno aktivnostjo zmanjšamo odpornost proti inzulinu, se zmanjša potreba po njem in zato se manj izčrpavajo beta celice v trebušni slinavki. Hkrati miokini stimulirajo tudi zgorevanje maščob, omogočijo, da se začnejo sproščati proste maščobne kisline iz maščobnih zalog, gredo v mišice in tam začnejo zgorevati. In to je tisto, kar je najbolj zaželeno pri zmanjševanju inzulinske odpornosti. Miokini tudi zmanjšujejo tleče vnetje, ki je osnovni mehanizem nastanka zapletov debelosti in sladkorne bolezni.

Koliko telesne aktivnosti nam priporočate?

Naše smernice pravijo, da je koristno že, če nekdo vadi od 30 do 45 minut vsak drugi dan, vsekakor pa velja pravilo, da več ko vadiš, več bo ugodnih učinkov. Pri tem so najnovejše študije pokazale, da največji učinek dosežemo, če ne izvajamo monotone telesne aktivnosti v enakem ritmu, ampak da delamo vaje za različne mišične skupine in da spreminjamo intenzivnost vadbe. Zelo ugodne presnovne učinke dosežemo, če kombiniramo aerobno vadbo in vaje z utežmi, na primer trikrat tedensko zmerno aerobno vadbo (s 50 do 70 odstotkov maksimalne srčne frekvence) v skupnem trajanju vsaj 150 minut na teden, dvakrat tedensko pa še vadbo proti uporu (z utežmi).

Sladkorna bolezen lahko povzroči tudi hude poznejše zaplete, česar se večinoma ne zavedamo. Se vam zdi, da tudi te pozne zaplete ljudje podcenjujemo?

Veliko ljudi jih podcenjuje, ker se ne zavedajo nevarnosti te bolezni. Ne zavedajo se, kako pomembno je, da sladkorno bolezen čim prej odkrijemo, ne vedo ali pa nočejo vedeti, kako k urejanju bolezni pripomore sprememba življenjskega sloga. Dodatna težava pri diabetesu je tudi, da ima dosti ljudi bolezen veliko prej, kot jo diagnosticiramo. Ker jih ne boli in nimajo nobenih simptomov, nanjo ne pomislijo, vseeno pa sladkorna bolezen v telesu že povzroča počasno nastajanje poznih zapletov. Ti so predvsem okvara srčno-žilnega sistema, napredovanje ateroskleroze, okvara ledvičnega žilja (lahko tudi koronarnih arterij), zmanjšanje zaščitnega holesterola HDL in povečanje trigliceridov ter nastajanje škodljivih majhnih gostih delcev holesterola LDL v telesu.